Detalji predmeta

• Stanje Polovno

Bojan Kavčič (urednik)
Igor Pretnar – gledališki in fimski ustvarjalec
Od slovenskih režiserjev, ki so se uveljavili po drugi svetovni voljni, je bil Igor Pretnar edini, ki se je ob študiju na ljubljanski Akademiji za igralsko umetnost, kjer je zadnja leta pred smrtjo bil profesor za dramsko igro, izobraževal tudi v Moskvi na Vsesovjetski šoli za kinematografijo pri slavnem Eisensteinu, svoj talent in znanje pa je nato dovolj magistralno izpričeval v gledališču in filmu.



Če ne omenjamo posebej kratkometražnih filmov, je zaradi prezgodnje smrti ustvaril samo petero del (Na valovih Mure, Pet minut raja, Samorastniki, Lažnivka in Idealist), a zlasti Samorastniki in Idealist, ki sta jima podlaga znameniti literarni besedili Prežihovega Voranca in Ivana Cankarja (Martin Kačur), sodita danes, če smemo tako reči, med temeljna dela slovenske filmske klasike. Ne le zaradi slogovne in estetske čistosti, marveč tudi zaradi izpovedne zrelosti, ki ni samo pretresljiva v smislu klasične katarze, marveč uprizorjena z izrazili sočasne filmske poetike. Navkljub tako visoki oceni Pretnarjevega filmskega opusa pa njegov gledališki ni nič bistveno manj pomenljiv, čeprav zaradi prehitrega odhoda tudi tega ni mogel do konca razviti in zaokrožiti. Začel je leta 1954 v Prešernovem gledališču v Kranj z režijo odmevne predstave Sartrove Obzirne vlačuge, sicer prve slovenske uprizoritve slovitega francoskega eksistencialista, in s krstno izvedbo Torkarjeve Pisane žoge, nato občasno režiral v Ljubljani, Mariboru in Celju, kar sedemnajst sezon (do 1973) pa v ljubljanskem Mestnem gledališču, kjer je tri leta tudi ravnateljeval.



Zagotovo ne samo zaradi študija v Moskvi, tudi sicer je bil Igor Pretnar s posebno občutljivostjo naklonjen ruski dramatiki, o čemer pričajo predstave Gogolja (Ženitev), Ostrovskega (Še tak lisjak se nazadnje ujame, Volkovi in ovce), Čehova (Striček Vanja, Platonov), Gorkega (Malomeščani), Platajeva (Dom oddiha), Erdmana (Samomorilec), Arbuzova (Irkutska zgodba). Nič manj blizu mu niso bili slovenski dramatiki: Cankar (Za narodov blagor, Hlapci), Leskovec (Dva bregova) ali Torkar (Pisana žoga, Pozabljeni ljudje), od modernih dramatikov pa zlasti ameriški, tisti z razvitimi kritičnimi odskoki glede na tako imenovani »ameriški stil življenja«: O’Neill (Elektra v črnini), Hemingway (Peta kolona), Williams (Tetovirana roža) in Odets (Premiera v New Yorku), če omenimo samo te avtorje in dela.



Igor Pretnar je bil znan po tem, da ni posebno čislal odrskega eksperimentiranja, kaj šele da bi ga bil dejavno prakticiral, četudi zato kot režiser še zdaleč ni bil tak zadrti tradicionalist. Res pa je zelo spoštoval literarno predlogo kot izhodiščno iniciacijo za gledališko interpretacijo, kar se da natančno je iskal in udejanjal osrednje pomenske poudarke dramskega teksta, stilno strukturo predstav je senčil predvsem s psihološkimi tančicami in če je bilo le mogoče, z liričnimi poudarki in kontrastnimi razpoloženji. Zato je, med drugim, tako tenkočutno uresničil npr. Strička Vanjo A. P. Čehova v Mestnem gledališču ljubljanskem, uprizoritev, o kateri je bilo zapisano, da je izvabljala »otožno, samoanalitično, celo nekoliko ‘ zastrupljeno’ besedo iz interpretov«. Ob vsem tem pa so Pretnarjeve režije vendarle najrajši sledile (poetičnemu) odrskemu realizmu kot tistemu oblikovalnemu duktusu, ki ga je kot umetnik najbolj cenil in bil v svojem času v slovenskem dramskem gledališču njegov ugledni zastopnik in žlahtni ustvarjalec.

(Dušan Moravec, Vasja Predan: Sto slovenskih umetnikov, Koledarska zbirka, Prešernova družba, 2001)



Urednik: Bojan Kavčič

Avtorji besedil: Francka Slivnik, Silvan Furlan, Lilijana Nedič