Detalji predmeta

• Stanje Polovno

Slovenski biografski leksikon
Zupančič Mirko, dramatik in literarni zgodovinar, r. 4. marca 1925 v Borovnici peku Matiju in Mariji r. Brus, živi v Ljubljani. V Lj. je obiskoval 1936–44 real. gimn. (I. in III. drž.), 1946 maturiral. 1946/7 je štud. medicino (1948 bil v vojski) in od 1949 svetovno književnost na Fil. fak. v Lj., 1957 diplomiral. 1969 je doktoriral z dis: Predromantični elementi v nem. literarnih prvencih A. T. Linharta (odl. obj. Zbornik za slavistiku, Novi Sad, 1970) na Fil. fak. v Zgbu. Bil je igralec 1949–59 Mest. gl. (zunanji sodel. do 1962; hkrati 1957/8 pomožni asist. na odd. za svet. knjiž. Fil. fak.), 1959–62 direktor zal. Prosvetni servis, od 1962 na AIU asistent za zgod. gledališča, od 1964 asist. za zgod. drame, od 1965 docent, od 1971 izr. in od 1977 redni prof; od 1970 predstojnik dramatur. odd. AIU, 1970–2 prorektor AIU; 1989 upokojen. – Član Društva slov. pisateljev je od 1962.

Napisal je igre: pravljica za odrasle Od jutra do jutra (Beseda 1952/3; neupriz.); kot možno pobudo za nastanek te igre omenja J. Koruza (Slov. knjiž. 1945–65, II, 1967, 88) dramo C. A. Pugeta Srečni dnevi. Dramska kronika o življ. in ginevanju sod. meščanov Situacije (obj. GL Slov. ljud. gled. v Celju 1958/9, št. 1; upriz. isto gled. 1959; oceni: M. Mikeln, DEn 1959, št. 11; V. Predan, LdP 1959, št. 70). Igra v 2 delih Rombino, žalostni klovn (obj. 1960, upriz. Mest. gl. 1960; prim. D. Moravec, GL 1959/60, 149–51; ocene: H. Grün, NRazgl 1960, 317; V. Predan, LDk 1960, št. 80; F. Vurnik, NSd 1961, 566–7), s katero se je iz realist. sedanjosti umaknil v alegorično splošnost. Ključna lika Rombino in Kolombina sta povzeta po commedii dell'arte, glavna nit te moralitetno usmerjene igre pa je, kako preprosti dobri človek išče idealno družbo. Z meščan. dramo v 3 dej. Hiša na robu mesta (NSd 1962, upriz. lj. Drama 1962; prim. L. Filipič, GL 1961/2, 148–54; ocene: V. Kralj, NSd 1962, 561–4; V. Predan, NRazgl 1962, 75; J. Vidmar, Delo 1962, št. 44) se je vrnil v sodobnost. To družbenokritično dramo je mogoče povezati s klas. primeri realist. dramatike ibsenskega tipa. Kot farsa bi bila upravičeno podnaslovljena igra Dolina neštetih radosti (upriz. lj. Drama 1965; prim. B. Štih, GL 1964/5, 262–4; ocene: V. Bartol, PDk 1965, št. 47; A. Inkret, Tribuna 1965, št. 4; L. Kralj, Problemi 1965, 262–8; V. Predan, NRazgl 1965, 122; J. Vidmar, Delo 1965, št. 49; obj. Problemi 1968), ki nedvomno izhaja iz Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski. Z grotesk. slikami skuša podati moralno podobo sod. slov. družbe. Drami Hiša … in Dolina … sta bili skupaj obj. tudi knjižno (1971, spr. beseda V. Predan; ocena M. Schmidt, Sd 1973, 208–12). Igra iz življenja in domišljije Iz take smo snovi kot krajnski komedijanti (Problemi 1976; upriz. Mest. gl. v Lj. 1977; prim. M. Kreft, GL 1977/8, 5–7; ocene: A. Inkret, Stop 1977, št. 40; J. Javoršek, Delo 1977, št. 222; B. Štih, Dnevnik 1977, št. 268; B. Trekman, NRazgl 1977, 527) že z naslovom (Shakespeare, B. Kreft) nakazuje tematiko: gre za igro o(b) pripravljanju amater. predstave Linhartove komedije Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Po znani grški temi je napisal tragedijo Elektrino maščevanje (Sd 1988; upriz. Mest. gl. 1988; prim. A. Predan in T. Toporišič, GL 1988/9, sept.; ocene: A. Inkret, Delo 1988, št. 228; R. Šuklje, Dnevnik 1988, št. 267; A. Berger, NRazgl 1988, 606).

Z-evo dramatiko, v kateri sta očitni etična naravnanost in čustvena prizadetost, J. Koruza (Slov. književnost 1945–1965, II, 1967) ustrezno uvršča v sentimentalno-humanistični realizem. – Doslej je prevedena drama Dům na okraji města (Praga 1964, prev. O. Bartošková in M. Koliášová) ter odlomek Rombino, il clown triste (Il teatro sloveno, Padova 1975, prev. N. Godnič-Godini).

V Mest. gl. je 1951–62 oblikoval ok. 50 vlog, npr. Frontin (A.-R. Lesage, Turcaret, 1951), Poljanec (Cankar, Lepa Vida, 1953), Pisar Klikot (S. Grum, Dogodek v mestu Gogi, 1954), San (I. Torkar-B. Fakin, Pisana žoga, 1955), Trepljev (A. P. Čehov, Utva, 1955), Voinov (A. Camus, Pravični ljudje, 1956), Šiškin (M. Gorki, Malomeščani, 1956), Jack Hunter (T. Williams, Tetovirana roža, 1960; prim. seznam vlog v GL 1959/60, 152).

Kot pesnik se pojavlja Z. šele od 1979 (NRazgl, Sd). Zbirko Pogovori s Kandidom (1981; oceni: D. Poniž, Teleks 1982, št. 15; S. Simčič, NRazgl 1982, 516) je mogoče označiti kot poetične meditacije oz. variacije na Voltairove junake in situacije v romanu Kandid. Tudi za zbirko Časi (1984, spr. beseda D. Poniž; ocene: A. Debeljak, NRazgl 1984, 580; S. Simčič, Dnevnik 1985, št. 227; V. Predan, Branje po naročilu, 1985, 45–7) je značilen svobodni verz, prevladujejo pa krajše pesniške oblike. Miselna zgoščenost in čustvena neposrednost se družita v pristno in kultivirano moderno liriko.

Štev. lit. in predvsem gled. ocene, eseje in razmišljanja je obj. od 1951 v listih: Beseda (1953: O gledališču in kritiki; 1956: Nekaj problemov iz naše lit. sodobnosti), GL Mest. gl. (1952/3: Zapiski med študijem; O Cankarjevi Lepi Vidi), Revija 57 (1957: Prešeren, romantika in modernizem), Perspektive (1960/1: Sod. slov. gled.), DEn (psevd. Miran Ivanc), GL SNG Drama Lj. (1967/8: Linhartova Miss Jenny Love), Dokumenti SGM (1968: Stephanijeva predelava Macbetha), NRazgl, Sd (1984: Oris gled. poetike M. Koruna). Prispeval je spr. besede k dramam v knjigah: W. Shakespeare, Timon Atenski (1964), Beneški trgovec (1972) in Romeo in Julija (1974), D. Smole, Antigona (1972), G. Strniša, Želod (1972), I. Torkar-B. Fakin, Odsevanja (1976), H. Ibsen, Divja račka (1976) in Peer Gynt (1980). Knjižno so izšli: Gledališki zapisi in eseji (1972, spr. beseda T. Kermauner; oceni: A. Inkret, NRazgl 1973, 286; M. Schmidt, Sd 1973, 919–20) z oddelkoma Predstave 1967–71 (ocene lj. Drame) ter Literatura in gledališče (izbor člankov 1951–72), predelana dis. Literarno delo mladega A. T. Linharta (1972; oceni: N. Gaborovič, Dialogi 1973, 847–9; M. Schmidt, Sd 1973, 212), Pogled v dramatiko s poglavjema Bližanje Ibsenu in Poglavja iz Shakespeara (1979; ocene: A. Zorn, NRazgl 1980, 680; J. Marolt, Sd 1981, 106–7; T. Peršak, Primerjalna književnost 1981, št. 1), oris v besedi in sliki Anton Tomaž Linhart (1984). Problematika tragedije (1987; bibl V. Visočnik; ocena: J. Povše, PDk 1988, št. 92) najprej analitično obravnava teorije o tragediji od antike do 20. stol., v 2. delu (August Strindberg in naturalizem) pa se ukvarja z vprašanji moderne tragedije oz. drame.

Prev. je polj. igro: Z. Skowrónski in J. Slotwiński, Direktorjev rojstni dan (1958). – Ur. je GL SNG Drama Lj. 1962/3, 1963/4 in knj. 15 let Mest. gl. lj. (1966, z M. Zorkom). - Prim.: osebni podatki; V. Visočnik, biobibl M. Z-a (tipkopis); Moder, SLNP; Repertoar; SGL; ULj III/2; Suvremeni pisci Jsle, Zgb 1966 (s sliko); Ko je ko u Jsli, Bgd 1970; Slov. književnost, 1982; S. Janež, Obzornik 1984, 550–2 (s sliko); Adresar pisaca Jsle, Bgd 1986; A. Lah in M. Kaufman, Slov. igre in scenariji, 1988. – Intervjuja: Teleks 1982, št. 24 (J. Zadnikar); Dnevnik 1985, št. 188 (M. Hostnik, oba s sliko). – Slika: Slov. književnost 1945–65, II, 1967, 91. Lah rođenje tragedije niče fridrih
Tragedija je dramska vrsta u stihovima koja se razvila u staroj Grčkoj, postignuvši najveći procvat u V stoljeću pne. Prema Aristotelovu mišljenju (koje je danas uglavnom prihvaćeno) nastala je iz obreda posvećenih bogu Dionizu na taj način što se horovođa u horskim pjesmama odvojio od hora, počeo govoriti samostalne stihove i voditi razgovor s horom. Osnivač tragedije prema grčkoj predaji je Tespis,a najveći su grčki tragičari Eshil (525-456. pne.), koji je dodao drugog glumca, Sofoklo (496-406. pne.), koji je dodao trećeg glumca, i Euripid (485-406. pne.). Naziv "tragedija" potječe od grčkih riječi tragos, jarac, i ode, pjesma, a do njega je došlo vjerovatno zbog toga što su u najstarije vrijeme članovi kora bili zaogrnuti jarčjom kožom, predstavljajući tako mitske pratioce boga Dioniza.

Starogrčka tragedija imala je obredni smisao. Njezina je tematika uzeta iz mitova, a u izvedbi hor igra važnu ulogu. Izvodili su je posebno odjeveni glumci koji su nosili maske. Njezini su glavni dijelovi bili prolog (prema grč. prologos, riječ-govor na početku, predgovor), zatim epizodij (od grč. episodion, naknadni ulazak glumca ka horu) koji je označavao dijaloški dio između korskih pjesama, stasim (prema grč. stasimon, stajaća pjesma hora), tj, korska pjesma između dijaloških dijelova i eksod (prema grč. eksodos, izlazak) koji označava izlaznu pjesmu hora na kraju tragedije. Dijalozi su se u tragediji recitirali, a pjesme su se pjevale uz ples i glazbenu pratnju koju je komponirao sam pjesnik.

U razvoju dramske književnosti tragedija je izgubila obredni smisao, uloga hora s vremenom je manja ili je hor potpuno napušten, kompozicija je postala slobodnija, a isključivo mitsku tematiku zamjenjuje povijesna tematika ili tematika aktualnih društvenih sukoba. Ostaju, međutim, ipak neke karakteristike na temelju kojih se može govoriti o tragediji kao posebnoj dramskoj vrsti u svim književnim razdobljima.



Sadržaj
1 Opšte karakteristike tragedije
2 Grčka tragedija
2.1 Kompozicija tragedije
2.2 Razvoj
Opšte karakteristike tragedije
Opće karakteristike tragedije: tragički junak, tragička krivnja, tragički završetak i uzvišen stil.

Tragički junak u najširem smislu riječi žrtva je vlastite nesretne sudbine. On se sukobljava sa drugim karakterima ili sa svojom okolinom zbog nekih ideala koje suprotstavlja zbilji, zbog vlastite plemenitosti, vrijednosti, nekim moralnim načelima ili zbog osobnog stjecanja životno važnih okolnosti.

Njegova tragička krivnja zato nije namjerna pogreška ili kršenje zakona, nego je rezultat sudbinske zablude, neminovnog sukoba ideala i zbilje, ili pak njegove unutarnje moralne nadmoći nad drugima koji pak zastupaju jedno moguće etičko stajalište, ali npr. ono koje se odnosi na prošlost, dok tragički junak zastupa načela novog morala budućnosti.

Tragički završetak je tako konačna cijena koju junak plaća za vlastitu dosljednos