Detalji predmeta

• Stanje Polovno

Bogomila Kravos: Slovensko gledališče v Trstu
Knjiga je odlično ohranjena, je kot nova. Izšla je leta 2001, izdal jo je Slovenski gledališki muzej.
Gre za mehko vezano knjigo na 511 straneh.
Monografija Slovensko gledališče v Trstu. Od prvih nastopov do današnjih dni.
1848–2018 je najbolj celovit pregled gledališke dejavnosti Slovencev v Trstu in okolici od začetkov v letu 1848 do danes. Avtorica Bogomila Kravos je v njej zbrala in objavila pomembne vire in fotografsko gradivo, ki govorijo o začetkih narodnega in obenem gledališkega prebujenja Slovencev na Tržaškem. Gledališko zgodovino Trsta povzema kronološko, po pomembnejših obdobjih in zgodovinskih prelomnicah. Vsakemu razdelku je dodala tudi seznam vseh zabeleženih uprizoritev.
Kljub izjemni količini podatkov je prikaz razvoja tržaškega gledališča, kot ga izpisuje Bogomila Kravos, predvsem živa in živeta gledališka stvarnost, saj avtorica navaja številne javne dokumente – pisma, kritike, časopisne izrezke, v katerih niso poudarjena zgolj zgodovinska dejstva, ampak tudi politični, kulturni, jezikovni in povsem medčloveški odnosi v tržaškem gledališkem okolju. Delo Slovensko gledališče v Trstu. Od prvih nastopov do današnjih dni. 1848–2018 je dragoceno tudi zato, ker v njem avtorica uspe odstreti odrske zavese po zaključku predstave in potem, ko so ugasnili žarometi javnosti. S celotnim priloženim strokovnim aparatom in natančnimi popisi bo njeno raziskovalno delo nedvomno postalo dragocen vir za prihodnje raziskovalne rodove.
Knjiga je izšla ob podpori Javne agencije za knjigo RS.
Francka Slivnik in Ivo Svetina (urednika )
Slovensko gledališče v Trstu 1945-1965
Bogomila Kravos se z zavzetostjo in akribijo posveča obnovi slovenskega gledališča vpovojnem Trstu. Ta se je začela že spomladi leta 1945, ko so območje Trsta štirideset dni upravljale jugoslovanske partizanske enote, in se je nadaljevala v obdobju, ko so nastopili zavezniki in devet let odločali tudi o slovenskem gledališkem življenju na Tržaškem. Ko so oktobra 1954 velesile prisodile Trst Italiji, se je začelo novo, nič manj zapleteno in negotovo obdobje, v katerem pa se je slovensko gledališče postopomavse bolj profesionaliziralo in so bili s pomočjo zamejskih gledaliških umetnikov postavljeni trdne temelje za obdobje po letu 1965, ko je bil po načrtu arhitekta Eda Mihevca zgrajen Kulturni dom. S tem je gledališče po dvajsetih letih dobilo svoje lastne prostore in tudi s strani italijanske države priznan status stalnega gledališče ter se uvrstilo med dobro desetino italijanskih stalnih gledališč (“teatro stabile”), za katere skrbi italijanska država. V dveh desetletjih težkih pogojev dela je 30-članski ansambel Slovenskega gledališča pripravil tudi do 10 premier na sezono s 170 ponovitvami, kar priča o danes težko predstavljivem ustvarjalnem zagonu.



Dobro zasnovano repertoarno gledališče je s svojim delovanjem motilo mestne upravitelje, ki so ovirali razvoj gledališča. Že leta 1958 pa je teatrolog Filip Kalan prikazal tržaško gledališko specifiko na mednarodni ravni, jugoslovanska oblast pa je z izdatno podporo utrdila status te ustanove. To pionirsko obdobje, ki je trajalo dve desetletji in v katerem so delovali na tržaškem odru mnogi predani gledališki ustvarjalci, med njimi Ferdo Delak, Modest Sancin, Andrej Budal, Vladimir Bartol, Jože Babič, Štefka Drolc, Nada Gabrijelčič, Joško Lukež, Rado Nakrst in drugi, je sklenilaslavnostna otvoritev Kulturnega doma na ulici Petronio, s čimer so tržaški Slovenci na neki način dobili povračilo za leta 1920 požgani Narodni dom.



Knjigi je dodan tudi seznam vseh uprizoritev in gostovanj od sezone 1945/46 do sezone 1964/65.